Moški odmik v divjini z DiŽem

Pred nekaj meseci sva se z Benjaminom Siterjem iz Družine in Življenje pogovarjala o stvareh in spominjam se, ko je omenil, da se namerava udeležiti poletnega moškega odmika v divjini letos poleti. “Zanimivo” sem pomislil… ko me je povabil da se udeležim kljub temu da nisem poročen, namenjeno je namreč za poročene moške, sem seveda rekel, da z veseljem. Benjamin se sicer zaradi zdravstvene situacije ni mogel udeležiti, a to zame ne bi spremenilo ničesar. Ta odmik naj bi vključeval veliko hoje. Malce sem bil sicer skeptičen, saj od nekaj let nazaj nisem bil ravno hodil naokoli kaj veliko. Zaradi malenkost prekratkih gojzerjev sem namreč bil skoraj ob prst. Po tem ko so ga na Jesenicah operirali sem se zato kar malce zbal hoje in hribolazenja.

Hvala Bogu se je moja noga in z njo prst v vsem tem času zacelil, prav tako pa bi v tem primeru imel dostopno modrost hribolazcev, ki so bili to že počeli. Tako sem v zadnjih nekaj mesecih nakupil nekaj novih reči, na zalogi namreč nisem imle praktično ničesar zadostnega. Kupil sem si nove Scarpa trekking čevlje, si dal naredit nove hlače v trgovini Gornik v Škofji Loki (pri moji višini je težko in pogosto nemogoče najti hlače, ki bi mi bile prav brez alteracij), kupil nove smartwool nogavice iz merino volne, nekaj kosov oblačil iz Decathlona, prav tako iz merino volne, nov nahrbtnik (čeprav, če pogledam nazaj, bi namesto 50-literskega brez težav uporabil manjšega 30-literskega, upoštevaje da bi armafleks, ki sem ga tokrat stlačil noter, montiral na zunanjo stran spodaj; ter tako zmanjšal težo še za kakšen kilogram, morda kilogram in pol) in novo spalno vrečo; na eBayu pa sem naročil še Katadyn BeFree vodni filter, švicarski nož nemške vojske in nekaj drugih malenkosti. Seveda ne bi bil jaz, če ne bi sam sebi naredil nekaj dodatkov, kreativnih rešitev za specifične namene. Tako sem si sešil pouch za nož, is starega vojaškega platna sem si sešil vrečko z zadrgo za Katadyn fleksibilno flaško, ki je obešena na trak ruzaka; ter si sešil puščico za medicinske pripomočke, ter nanjo dodal našitek oz JVjevega dogodka izpred let, ki je kar klical po taki ali podobni uporabi. Na koncu je moj nahrbtnik tehtal točno 10 kilogramov, kar je 2-5 kilogramov manj kot je bilo priporočeno.

 

Seveda, kot običajno, se mi stvari v dnevu nabere malce preveč in tudi tokrat ni bilo drugače. Nekaj stvari sem sešil zadnje minute, in si pridelal morda 2 do 3 ure spanca v jutranji noči 25. junija.

Zjutraj sem si zrihtal prevoz do cerkve svetega Jožefa v Štepanji vasi v Ljubljani, od koder je bil odhod. Po pravici povedano nisem čisto vedel, kaj naj sploh pričakujem. To se je izkazalo kot dobro, ker je tako pot postala bržkone raziskovanje slovenske narave in samega sebe opazovaje vsega skupaj. Se mi je pa zgodilo, kar ni nenavadno, da sem nekaj reči pozabil. WC papir, Leuko tape (boljši od mikroporja) in hrana so bile reči, pri katerih nisem bil najbolje pripravljen. WC papirja sicer ni bilo težko dobiti v župnišču v Ljubljani; glede traku za žulje sem se pa moral naučiti, da si v naravi v takem kontekstu, nekatere stvari lahko delimo, pri čemer je pomembna dobrovoljnost in ponižnost. Priznam, ni mi vedno lahko prejemati brez da bi imel kaj ponuditi. Hvala torej vsej ekipi da smo si lahko delili nekatere reči in si pomagali. V slogi res je moč.

Slovenska divjina na dolenjskem, kjer smo večidel potovali, je res čudovita. Od prečudovitih gozdov, mimo derečih in mirnih voda, osvežujočih in prečudovitih slapov, vse do luštnih malih cerkva na vrhu hribov. Pogosto sem se počutil kot da potujemo skozi nek drug čas, na precej krajih so namreč ceste neasfaltirane (to se je sicer izkazalo za super, saj je beton ali asfalt ne le prevroč ampak tudi precej pretrd za neko normalno hojo), pogosto so bile pa hiše kot pred nekaj desetletji in neobnovljene ali celo v ruševinah.

Če koga zanima, tule je pot, ki jo je na zemljevidu zavedel Aleš Čerin:

  1. part: Ljubljana – dolina Zale: https://en.mapy.cz/s/mupofurelo
  2. part: Dolina Zale – Ljubljana: https://en.mapy.cz/s/camogozevu

Tudi duhovno pa je bila pot zanimiva. Res je lepo ko možje preživljamo čas v molitvi drug z drugim, skupaj v cerkvi in v divjini pa vse skupaj postavi na še nek čisto nov nivo, ki ga ne znam čisto imenovati. Take reči morajo postati bolj običajne, bolj pogoste. Moški moramo biti moški tudi z moškimi, ne samo zreducirani na samega sebe. Aleš je duhovne kateheze na temo Jožefa iz stare in Jožefa, Jezusovega očeta iz nove zaveze, vodil nadvse briljantno; teološko, duhovno in psihološko je odprl obe ti dvi osebi na način, ki ga še nisem bil prej slišal. Jožef, še posebej Jezusov oče, nam je res lahko v zgled kot “pravi dec'”.

Tule so še izbrane fotografije iz poti:

Res sem hvaležen za to doživetje in za vse dejavnosti, ki jih Družina in življenje opravlja.

Ti je všeč moj pristop in moje delo? Podpri me z donacijo: